Človek je že v pradavnini ugotovil, da v določenih stanjih zavesti lažje sprejema sporočila, ki mu omogočajo hitrejše doseganje želenega, pa naj bo to ozdravitev ali uresničitev določenih ciljev ali izpolnitev želja. Pri prehodu v ta stanja si je pomagal z različnimi obredi ali rituali s pomočjo katerih je zamotili zavestni del uma in tako lažje prišel do podzavesti – delovnega področja hipnoze.
Tako so skozi tisočletja, od sumerskih svečenikov, perzijskih magov in hinduističnih jogijev na podoben način uporabljali hipnozo.
Hipnoza je stara kot človeštvo. Sumerci, najstarejše kulturno ljudstvo na našem planetu, iz dežele med Evfratom in Tigrisom, so že v 4. stoletju pred našim štetjem poznali in znali uporabljati hipnozo. O tem pričajo ohranjeni klinopisni zapisi. Podobni zapisi so se ohranili v Indiji v Manuovem zakoniku, v sanskrtu. V starem Egiptu je bila hipnoza poznano in uporabljeno terapevtsko sredstvo, o čemur pričajo zapisi na tri tisoč let starem dokumentu, imenovanem Ebersov papirus. Uporabljali so metode fiksiranja – pred obrazom človeka so držali svetleč, vrteč se predmet, kateri je zamotil njihov zavestni del uma in jih popelje v hipnotično stanje. Hipnozo so izvajali v posebnih prostorih templjev, kamor so prihajali bolniki spat, moliti k bogovom in kjer so zapadali v hipnotična stanja. Stari Grki so poznali in uporabljali hipnozo, a v sklopu ritualov, ki so vključevali posebne diete, dišeče kopeli in obredno umivanja. Svečeniki so skozi pripravljalne in uvajalne postopke bolnikom že posredovali prva sporočila oziroma sugestije o ozdravitvi, ter tako pri njih ustvarili vero ali zaupanje v uresničenje in pričakovanje – dva osnovna aksioma, dva predpogoja za uspešen rezultat hipnoze. Tudi Rimljani so uporabljali sugestivno moč hipnoze, celo pesniki in filozofi so jo uporabljali v besednih dvobojih. Uporaba tempeljske hipnoze se je ohranila vse do srede 6. stoletje. Kasneje so njihovo znanje in dediščino prevzeli krščanski redovniki in s pomočjo molitve, blagoslovljene vode in polaganja rok dosegali čudežne ozdravitve.
V letih med 1493 in 1541 je Paracelsus ugotovil, da je pri slehernem zdravljenju pomemben »notranji zdravnik«. Poročal je o metodah zdravljenja, ko so bolnike uspavali s svetlečo, vrtečo se kroglo in jim nato posredovali sugestije za ozdravitev. A žal je temačni srednji vek in inkvizicija, predvsem pa strah pred grmado, potisnil vsa ta znanja v pozabo, le redka so se ohranila do današnjih dni.
Pionir moderne hipnoze je bil zdravnik Franz Anton Mesmer in njegov magnetizem tam okoli leta 1772, ko je čisto po naključju pri nekem pouličnem igralcu na Dunaju odkril neizmerno moč hipnoze. Opazoval ga je, kako je s pomočjo velikih magnetov spravljal ljudi v neka posebna stanja, kjer so lažje sledili navodilom. Mesmer kot zdravnik in hkrati izreden um in praktik, se je takoj ogrel za nove metode in pri svojem delu dosegel izredne uspehe. V svoji ordinaciji je pripravil mizo z magneti in vabil ljudi, naj ležejo nanjo, da zapadejo v zdravilen trans in ozdravijo. Imel je izreden uspeh, saj so bili izpolnjeni trije osnovni pogoji za dobro izvedbo hipnoze; ustvaril je idejo o možnosti ozdravitve s pomočjo magnetov, povečal človekova pričakovanja in zamoti človekov um, da je lažje prešel v hipnotično stanje. In zgodilo se je. Seveda magneti pri tem nimajo nobene zdravilne moči, bili so zgolj motilec človekovega uma, nekaj kar je omogočilo prehod v podzavest, nekaj kar je ustvarilo pričakovanje in vero v ozdravitev. Imel je izredne uspehe, a z uspehom je rasla tudi zavist kolegov zdravnikov, ki so zavračali njegovo metodo, še več izločilo so ga iz svojih vrst.
Nekateri napredni, inteligentni ljudje med katerimi je bil tudi Benjamin Franklin, so že takrat ugotovili, da ti transi – ta hipnotična stanja, ki jih je Mesmer proizvajal s pomočjo magnetov, nimajo nobene veze z magneti, ampak, da gre za sugestijo oziroma, da ljudje zaradi pričakovanj sami padajo v hipnotična stanja.
Prav tako zdravnik, a veliko bolj previden, saj se je dobro učil na napakah svojega predhodnika, je bil James Braid (1795-1860), angleški očesni zdravnik. Sprva si je zadal nalogo, da bo razkrinkal in ovrgel hipnozo in njene izvajalce, a je bil hitro presenečen nad preprostostjo in uspešnostjo metode. To posebno stanje zavesti je poimenoval hipnoza, po grški besedi hypnos, ki pomeni spanje. A je kmalu spoznal, da beseda hipnoza ni ustrezna, saj so mu ljudje, ki so zapadala oziroma prehajali v stanje hipnoze povedali, da niso spali, ampak so se popolnoma zavedali okolice. Številni še danes tako razmišljajo in pričakujejo, ko bodo vstopili v hipnotično stanje, da bodo v neki obliki spanja, da ne bodo nič slišali in da se ne bodo ničesar zavedali. Braid je kasneje hotel svojo napako popraviti in zadevo poimenovati »monoideaizem«, ker je ugotovil, da so ljudje v globoki hipnozi sposobni intenzivno slediti eni sami ideji dlje časa, kar je v zavestnem stanju precej težko, če že nemogoče.
Med pomembni pionirji hipnoze so bili še E.Coue (1857-1926), ki je razvijal in raziskoval avtosugestijo. Spoznal je, da je hipnoza v bistvu avtohipnoza ali samohipnoza in poudaril, da je hipnotizer – oseba, ki nas popelje v hipnotično stanje, samo posrednik, ki vzbudi pričakovanja in zamoti naš razum, da lažje prehajamo na področje podzavesti. Trdil je :« Našega delovanja ne spodbuja volja, ampak sposobnost predstavljanja – vizualizacija«. Svojim pacientom je zagotavljal, da so se sami ozdravili z avtosugestijo.
Naslednji velikan v razvoju hipnoze je bil James Esdaile(1880, kateri je prinesel veliko novega v svet hipnoze, pa čeprav so njegova dognanja v tistem času zavrgli. Bil je glavni kirurg v zaporu v Kalkuti v Indiji. V nemogočih delovnih in higienskih razmerah je Esdaile takrat izvedel preko 1000 kirurških operacij z izredno majhno stopnjo umrljivosti in za anestezijo uporabljal izključno hipnozo. Svoja dognanja je predstavil Angleški kraljevi zdravniški zbornici in bi zavrnjen in podučen, naj se ne vtika v božje delo, saj nam je bog dal bolečino in jo nihče nima pravice odstranjevati. Zanimiva trditev, ki pa je zdržala zgolj do odkritja etra. Odkritje etra je potisnilo v pozabo znanja o hipnozi in uporabo hipnoze za 100 – 150 let.
Redki posamezniki so ohranjali ta znanja, predvsem cirkusanti in odrski hipnotizerji. Renesanso ali preporod pa doživi hipnoza v 1. svetovni vojni. Začelo je primanjkovati etra na bojišču in nekaj posameznikov – vojakov je začelo uporabljati hipnozo za anestezijo. Po prvi svetovni vojni, pa se je s tokom ekonomskih migrantov v Ameriko preneslo tudi znanje hipnoze. Prav v Ameriki je hipnoza dosegla ne sluten razcvet. Američani so kasneje razvijali hipnozo in jo začeli množično uporabljati. Erickson in Elman bodo vedno zapisana v zgodovino hipnoze. Predvsem Elman, s svojimi preprostimi in učinkovitimi metodami hipnoze. Tudi sama sem učenka njegove šole.